Na srečo je homologacija pokazala, da je z avtom vse v redu in ne potrebuje nobenega dodatnega servisa. Še dobro, ker je star komaj dve leti in zelo skrbno ga vozim na redne preglede. V bistvu sem vse, kar je bilo sproti uredila in to je bila za zdaj vse le preventiva. Bolje ne bo moglo biti. Res pa je, da če bi imela v dveh letih kakorkoli večjega za popraviti, ker bi se samo od sebe pokvarilo, potem bi verjetno naredila reklamacijo avtomobila.
Če sem že kupila nov avto in sem prva lastnica, mora biti homologacija brez večjega servisa brezhibna vsaj pet let. Seveda če tudi jaz delam vse, kar moram, da vzdržujem avtomobil, kakor ga je treba. Kar pa seveda delam. Res je tudi, da je to avtomobil, ki spada v višji cenovni razred, in zato pričakujem, da dobim za to vrednost kar se spodobi. Če bi bil to avtomobil srednjega razreda, bi pa verjetno drugače razmišljala. Vseeno bi pa rekla, da bi vsej tri leta moral tudi takšen avtomobil delati brezhibno. Z vzdrževanjem seveda, da bi potem tudi takemu avtomobilu homologacija dala zeleno luč.
Podaljšala sem registracijo in se odpeljala domov. Doma me je čakala gora dela in komaj sem čakala, da se lotim tega. Kljub temu da je bilo delo precej kompleksno, sem se ga veselila, ker sem vedela, da bo rezultat tega, ko bom to naredila nekaj večjega, kot si sedaj predstavljam. In čisto iskreno sem komaj čakala, da bo homologacija zaključena in bom lahko nadaljevala to delo.
V resnici sem tako komaj čakala, da sem bila že res nestrpna, ko sem čakala v vrsti, ki se prav nikamor ni premikala nekaj časa. Ali pa se je samo meni zdelo. No, na srečo se je v nekem trenutku premaknila in homologacija se je zaključila, jaz sem pa lahko odšla domov.