Če se na tekmah ne bi bil športni semafor, bi bil moj brat vedno čisto izgubljen, ker ne bi vedel, kdo zmaguje in kdo izgublja. Zakaj je tako? Zato, ker zelo slabo vidi in je poleg tega še zelo trmast in noče nositi očal. Pravi, da je videti star in da jih ne bo nosil, dokler ne bo tako slep, da hoditi ne bo mogel sam. Jih pa nosi recimo za vožnjo za avtomobilom in kakšne take stvari, kjer mora biti previden. Še dobro pa, da obstaja športni semafor in kakšne druge zadeve, da lahko vsaj sem pa tja izpade, da ima mladostne oči.
Velikokrat grem z njim na tekmo, ker kljub temu da ne gledam tega redno, mi sem ter tja odgovarja, da pogledam kakšno napeto igro. On sicer hodi večinoma na košarko, tako, da vem o tem največ in grem tudi z njim največkrat na takšno tekmo. Sicer me on pogosto vzame s seboj bolj zaradi tega, da sem njegov tolmač igre in je športni semafor nekaj, kar redkeje pogleda. Sicer vsi vedo, da slabo vidi, ampak se rad pretvarja, da zelo dobro vidi. Res ne vem, čemu ima tako težavo glede očal, ker tiste, ki jih nosi, so res lepe in zelo lepo mu gredo na obraz. Jaz mislim, da je bolj težava v tem, da želi biti videti star dvajset let, kar pa pri njegovih skoraj šestintridesetih letih ne bo več šlo.
Tekma košarke je zopet na vrsti in seveda sem jaz njegovo glavno spremstvo. Seveda vem, da je moja glavna naloga spremljati športni semafor, da mu lahko kadarkoli povem kaj, kar je zelo pomembno. Poleg sta bila še dva njegova prijatelja, s katerimi si vedno izmenjamo nekaj pogledov na temo njegovega vida. Tega seveda pred njim ne smemo izreči na glas, ker seveda vse zanika. In potem se vedno hitro nekako znajde, da pokaže, da odlično vidi vse, kaj športni semafor predvaja in kaj se dogaja na igrišču.