Moram priznati, da je pri meni še kako trpela moja samopodoba. Nikoli o sebi nisem imela lepega mišljenja, prepričana sem bila, da imajo pred mano vsi prednost, da so vsi bolj pametni in lepi. Tako sem odraščala, moram priznati, da nisem poznala, kaj pomeni osebna rast in se nikoli nisem niti spraševala. Vedno sem živela v senci. Potem pa sem spoznala fanta, ki me je resnično ljubil in mi vsak dan govoril, kako posebna sem, kako sem lepa in pametna.
No, tukaj pa se je v meni začela prebujati osebna rast, čisto počasi. Moram priznati, da sem se sama sebe ustrašila, ustrašila sem se svojih misli in tega, da sem se začela počutiti posebno, lepo. Da sem si upala povedati svoje mnenje. Prepričana sem bila, da če živiš v senci, so tvoji dnevi monotoni, več kot si bom upala in več stvari, ko bom počela, bolj se mi bo življenje odpiralo. Ne vem, ali sem bila pripravljena na to, moja osebna rast se je prebudila. Imela sem oporo partnerja, ker drugače mi ne bi uspelo. Prišli so dnevi, ko sem bila stara jaz, pa mi je partner hitro odprl oči, da sem lahko šla naprej.
Tako sem si zastavila nekaj mojih ciljev, znala sem sprejemati kritiko in izboljšala sem svojo podobo. Ko sem si postavljala cilje, sem si bila najbolj simpatična, ker me je bilo po eni strani strah, po drugi pa sem komaj čakala, da si jih uresničim.
Moja osebna rast je tako rasla iz dneva v dan. Ponosna sem bila nase, še posebej pa sem bila hvaležna možu, ker brez njega mi nikakor ne bi uspelo. On je bil tisti, ki mi je odprl oči, da so moje želje in moji cilji naj pomembnejši in da se jih naj ne bojim, ker jaz to zmorem. Danes je moja osebna rast še vedno na preizkušnji, a se trudim vsak dan, da je ne zaustavim.