Plani so se začeli. V sebi se čutila, da sem se začela spreminjati, dovolj sem imela klasičnega videza, želela sem nekaj več, hrepenela sem po spremembah in ker sem imela tanke ustnice, sem si zaželela botoks, ki bi moje ustnice naredil lepe in polnejše. Tako sem poklicala par oseb, ki so mi svetovali, kam naj grem, tako da sem bila pripravljena. Komaj sem čakala na to, da se staro leto konča in začne novo.
Nekaj časa nazaj sem bila že slabe volje, moje življenje je bilo tako dolgočasno, potem pa sem se eno jutro prebudila in rekla sama sebi, da želim nekaj več, da želim nasmeh na obraz in moja želja je bila botoks, ker sem želela izgledati lepša. Vedno sem skrivala svoje drobne ustnice in tega sem imela dovolj, želela sem biti ponosna na ustnice, ne pa da sem jih vedno z roko pokrivala. To sem že počela tako avtomatsko, da se tega sploh nisem več zavedala. Vedela sem, da me botoks lahko reši in da bom potem bolj zadovoljna z svojim videzom, vendar sem se vedno obremenjevala z drugimi ljudmi, kaj bodo rekli. Sedaj pa sem prišla do točke, ko vem, da mi drugi ljudje ne bodo dali lepega nasmeha, to si lahko podarim samo sama in ker bom imela lep nasmeh, bom srečnejša.
Od tistega dne naprej, sem komaj čakala, da si dam botoks, nikomur razen možu nisem povedala za to, kajti počakala sem, da bom prvo sama videla ta svoj novi nasmeh in potem bom presenetila ostale. Mogoče pa se razlika sploh ne bo videla in tako bi bila razočarana. Če bi se to zgodilo, bi vajo ponovila, dala bi si ponovno botoks, dokler ne bi bila zadovoljna. Dnevi so tekli in jaz sem končno šla po svoj botoks in lepe, polne ustnice.