Že od ranega otroštva, kar pomnim, je sliva zaščitni znak naše družine. Na vikendu smo imeli, kar se sadnega drevja tiče, posajenih največ sliv. Bilo je tudi nekaj jablan in hrušk, tako za sproti. Slivo pa smo imeli predvsem za žganjekuho. Moj oče je bil strasten kuhar žganja. Te svoje slive je čez celo leto skrbno negoval, se pogovarjal z njimi, da so mu na koncu prinesle lep pridelek. Je bil včasih prav jezen na našo mamo, ko mu je ukradla slive, da je potem nam otrokom lahko naredila slivove cmočke s kompotom. Pa še za kako marmelado mu je sunila slive. Prav posrečena sta bila. Slive smo previdno pobrali. Oče jih je dal vse v velike sode, previdno zaprl in tako so počakale do zime. Ko je prišel čas žganjekuhe je bil pravi praznik naše družine.
Navadno smo se zbrali samo moški člani. Oče, pa oba strica in jaz, takrat še mlečnih zob in kratkih hlač. Ženske so se nam pridružile šele ko smo bili pri koncu z delom. Navadno po petih ali šestih dneh. Tako smo v kleti postavili kotel za žganjekuho, zraven še veliko zalogo drv, pa seveda kavč in hladilnik nista smela manjkati. Ko se je kotel prižgal, se ni ugasnil dokler ni zmanjkalo sliv. Ogenj je moral bit ravno ta pavi, ne premočan ne prešibek. Da je slivovka lepo tekla v debelini cvirna. Zato smo imeli zraven kavč, da sta dva vedno počivala, dva pa sta pazila na ogenj in praznila ter polnila kotel. Po končanem kuhanju smo navadno bili alkoholno prestrašeni. Saj vseke toliko je potrebno poizkusit in zmerit količino alkohola v slivovki. Vedno je moralo bit tam okrog 48 promilov. Kar je bilo več smo odlili in uporabili pozimi za tekočino za vetrobranska stekla na avtih, kar je bilo manj pa je oče podaril sosedom, da so si potem delali sadjevce. Nič ni šlo v nič. Vse smo porabili.
