Tako lepo diši moj novi parfum, da samo upam, da se ga ne navadim in ga ne bom več zaznavala. Vem, da se bo to v neki fazi zgodilo. Lahko pa upam, da ta faza ne bo še tak kmalu prišla. Vem, da ga bodo vsi drug vseeno vonjali samo jaz ne. Razen tistih pet minut na začetku, ko se bom naparfumirala. Nekaj vseeno bo, ampak zagotovo premalo, da bi bila zadovoljna. Bom pa vsaj vedela, da nedvomno dišim vrhunsko kjerkoli že, bom in bo, če ne drugega vseeno vsaj to vplivalo na mojo samozavest.
Danes grem namreč na eno razstavo in se moram med drugimi zelo lepo urediti. V resnici je to otvoritev neke razstave, ki se je veselim že zelo dolgo. Moja prijateljica je končno zbrala pogum, da bo to naredila in je po dolgih pripravah le prišla do cilja. Morda nekaj let pozneje, kot bi lahko, ampak vseeno dovolj zgodaj, da lahko s tem nadaljuje. To je tudi razlog zakaj se te razstave tako zelo veselim. Privoščim ji tako, kot še nikomur, ker vem, kakšna želja je za tem in tudi koliko let dela. Jaz ne vem, če bi zdržala toliko let. Ne vem, če imam toliko potrpljenja. Ali pa morda nisem nikoli našla nečesa, kar bi me tako zelo veselilo. Težko rečem. Sem pa vsekakor fascinira nad vsakim, ki lahko vloži toliko truda v nekaj, kar ni zagotovljeno, da bo obrodilo sadove. Ne glede na to, da ima sedaj razstavo še nič, ni potrjeno. Je pa vsaj en korak bližje temu, da to izve.
